JEZA za " izgubljenimi veslaškimi dnevi " med minulimi prazniki, jeza nad samim seboj, nad svojimi izgovori in neodločnostjo, morda pretiranim "rešpektom" pred slabšo vremensko napovedjo, jeza zaradi neizpolnjenih ciljev, načrtov... Priznam. Sem odvisnik. Odvisnik od lastnih ciljev in načrtov. So gibalo moje Biti in potrditev da živim.
Verjetno bi zadostoval samo en klic, eno sporočilo sorodne duše : "Duka grema, pridruži se mi na veslanju po Kornatih "!
Tako kot včasih potrebuješ samoto, monotonijo zaveslajev, drugič potrebuješ bližino sorodne duše, pogovore, skupna načrtovanja in cilje...Vedno bolj pogrešam nekoga, ki bi razpolagal s podobno količino prostega časa, let življenja, navdušenjem nad veslanjem, s podobnimi veslaškimi idejami.
Nisem samotar, daleč od tega, imam kajakaške prijatelje in znance, mlajše, z družinskimi, službenimi obveznostmi in omejitvami, kar seveda razumem in spoštujem, saj sem tudi sam več kot dve desetletji namenil vlogi, upam da vzornega očeta in moža :) Prišel je pač čas ko mi je omogočeno in si želim še nekaj "narediti zase". Rekreacijsko kolesarjenje in pohodništvo z ženo ( v sicer prijetni družbi ), "brkljanje" okoli domače hiše, veslanja po bližnjih jezerih, služba in podobni vsakodnevni rituali, pač ne izpolnjujejo moje predstave bivanja na tem svetu
In vendar, Kornati so in bodo še vedno tam, neglede na mojo jezo in minljivost, kajti
ŽIVLJENJE GRE NAPREJ ... !
ŽIVLJENJE GRE NAPREJ ... !
SPOMINI obujeni sredi trga v Bovcu med srečanjem z Đokom in njegovo družino, odličnim športnikom, predvsem pa čudovitim človekom ali istega dne v poznem popoldnevu med obiskom prijatelja, neuničljive korenine Toneta in njegove žene v Mojstrani.
Jeza, žalost, spomini ... verjetno je zdaj čas za veselje ??? ....
in prav je tako
kajti
ŽIVLJENJE GRE NAPREJ !
Ni komentarjev:
Objavite komentar