petek, 13. januar 2012

Veslal po zemlji sem naši in pil nje prelesti ...

Župančičev Oton se verjetno od jeze "obrača v grobu", ker si njegov verz iz Dume "sposojamo" za  najrazličnejše namene; znana in času primerna je tista od Tomaža Šalamuna : "Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu"!


Zatorej mi veliki slovenski pesnik, dramatik in eden od štirih predstavnikov slovenske moderne, ne bi zameril poigravanja z njegovimi besedami, z namenom izraziti občuke, ki me spremljajo na veslaških potepanjih po severnih kotičkih Jadrana.

Tudi zadnjo januarsko soboto ni bilo nič drugače, ko sem v družbi Janija in Sandija iz Sesljanskega zaliva zaveslal pod strmimi skalami proti Devinskemu gradu.








Našo morsko pot smo tokrat zastavili proti izlivu Soče, točneje področju zadnjih 6 km te reke, ki predstavlja naravni rezervat ustje Soče.


V načrtu smo imeli "krožno" pot, zato smo pri odcepu za Tržič (Monfalcone), mesto in občina v Goriški pokrajini, v deželi Furlanija - Julijska krajina. Leži na obali Tržaškega zaliva in je pomembno industrijsko središče z ladjedelnico, tovarno letal, tekstila, kemikalij in z rafinerijo nafte.

... zaveslali proti tržiški ladjedelnici Fincantieri ...



... in se kot torpeda zapodili proti zasidrani velikanki, ki je verjetno doživljala svoj redni letni servis.


 Velikanka Carneval Breeze, ki so jo septembra 2011 splavili v tržiški ladjedelnici Fincantieri je dolga kar 306 metrov, široka 37 metrov, njena tonaža presega 130.000 ton, skupno pa je vredna preko 565 milijonov evrov.
Velikanka lahko sprejme 6.267 oseb, ima 1.845 kabin za potnike, 746 pa za člane posadke. Za zabavo otrok in mladih je poskrbljeno z bazenom s tobogani in z igralnicami, za starše pa so na voljo številni masažni bazeni in center za dobro počutje. Ladja  razpolaga tudi z gledališčem oz. kinodvorano.




Ker ni "nakazovala nobenih sovražnih namenov" smo jo pustili na miru (naj ji bo) ter zavili levo v zaliv
jadralskega kluba "La Vela",


v katerega se zliva voda iz kanala Brancolo, široke plovne poti, ki služi kot vodni vir za številne manjše namakalne kanale, s pomočjo katerih namakajo zemljo na ravnicah obale Tržaškega zaliva.


Vstop v kanal Brancolo.

Dobre 4 km veslanja proti rahlemu toku ...





... mimo stranskih kanalov, obraslih s topoli ...


... do točke kjer se je po naših predvidevanjih ( in pogledu na zemljevid ) kanal najbolj približal glavni strugi Soče.


Izvlekli smo čolne, potrdili našo lokacijo ( dobrih 500 m kopnega do Soče ), plovila naložili na transportne vozičke in .... "spredaj budalo, zadaj kotalo"! ... pot pod noge.


... v ozadju Julijci ...



V tem "poletnem" Januarju so na cestah poleg čudnih vozičkov bili tudi ostali udeleženci prometa, ... komaj smo jim ušli ob rob! ...






... pa smo se le prikotalili do nje, do Soče ! ..., kjer se na njenih zadnjih 6 km začne 




Naravni rezervat ustje Soče.

Pokrajina vzdolž zadnjega dela toka reke Soče se je skozi stoletja močno spreminjala, v glavnem zaradi nestanovitnosti poti, ki so jim vode sledile na poti do morja, in posledično možnosti izkoriščanja okoliških površin. Glavni rokav je bila najverjetneje stoletja dolgo Sdobba, kjer je tudi današnji izliv reke. Tako je bilo do leta 1896, ko se je zaradi poplav tok preusmeril v Quarantio, ki je bila do takrat kratek, ozek naravni vodotok, ki se je napajal iz arteškega izvira in je tekel bolj ali manj vzporedno s Sdobbo. Ko so v 30. letih prejšnjega stoletja izvajali melioracijska dela na sosednjih območjih so tok Soče spet preusmerili v Sdobbo; življenjske razmere, značilne za mokrišča, so omogočile naselitev tako selivkam in stalnim živalskim vrstam kot tudi zelo pomembnim rastlinskim vrstam.


Še pogled proti zasneženim gorskim vršacem, potem pa poiščemo primerni vstop v kanal Quarantio po katerem smo se odločili odveslati nazaj proti morju.



... pred nadaljevanjem pa moramo napolniti "žakl", ker noben ne stoji pokonci kadar je prazen ...



Janijev pasulj, neštajersko pivo, kako malo je potrebno, da sta Štajerca zadovoljna ..., ja, ja, priznam, tudi Korošec ni imel kaj proti!



... sonce se je nekje ob 14. uri odločilo, da je bilo za tisti dan zadosti toplotnega razvajanja ...


... zadnji metri Soče ...


... koliščarji ...


... ja res je, tudi z morja se ga vidi - kot na državnem grbu ...


.. a niso nekoč pisali o morskem psu v Tržaškem zalivu? ...


... veslal po zemlji sem naši in ...


... zaključil po 26 km na števcu !...


Opravljena pot




Vsi si želimo dolgo življenje, nihče pa noče biti star.









 

3 komentarji:

  1. Čestitke. Morda pa se nekoč srečamo na eni od takšnih tur.

    OdgovoriIzbriši
  2. Zoran,vedno povabljen, samo pravočasno sporoči svoje želje!
    Lp vsem domačim !

    Duka

    OdgovoriIzbriši