petek, 2. marec 2012

S kamero po smučiščih Pece




Sneg spreminja agregatno stanje, misli so že pri kajaku, v zadnjih dneh februarja pa sem vendarle v družbi Domna in Katje opravil dve lepi "smučariji" na smučišču kralja Matjaža.


Prijetno družbo in prekrasno naravo sem izkoristil (končno!) za prvi resnejši test kamere GoPro HD Hero 2,


ki sem jo imel nameščeno na prsnem pasu.


Čeprav je bilo snemanje bolj "testne narave", sem posnete kadre zmontiral v dva kratka filmčka.S kvaliteto posnetkov  in uporabnostjo kamere sem zaenkrat zelo zadovoljen (za snemanje iz avtomobila je bila uoporabljena kamera na telefonu!)



Predstavlja :

 





Zdaj pa počivati, jutri me čaka veslanje po beneškem zalivu; o tem pa več v naslednjem javljanju.



Benetke


Tako je bilo leta 2010






sreda, 8. februar 2012

"Young old"

"Mladi starejši", najmlajši med starejšimi, zreli a še ne osiveli.Generacija, ki še ni pripravljena zapustiti odra življenja in si ne zna predstavljati, da bi se morala že čez nekaj let upokojiti. Generacija, ki krizo srednjih let izkoristi za zrelejše odločitve, za zavestno odločitev za drugačno življenjsko pot, za zagon novih projektov, za uresničevanje sanj, ki so bile dolgo potisnjene ob rob.


Hočeš, nočeš, zgodilo se je! Zgodilo se je prejšnji teden v sredo prvega  februarja, pravzaprav se je zgodilo že leta 1962, samo, da je bila takrat "nulta" točka in začetek enomestnega štetja, prejšnjo sredo pa je točka dobila spredaj številko pet, ki se me bo držala (če bo vse posreči) še naslednjih deset let.


Kljub pričakovanju in vsem "opozorilom" starejših znancev je udarilo močno, boleče in direkt v center.
Priznam, še danes se mi zdi, kot da lebdim nad svojo "fizičnostjo" in opazujem lastno življenje, preteklost, delam obračune in istočasno načrte za prihodnost.


Morda je tudi v tem mojem "stanju duha " vzrok, da šele danes pišem te vrstice; res pa je tudi, da sem želel v ta blog zajeti ( tudi ) opis načrtovanega 30 km veslanja po Muri, nekakšen Abrahamov spust, v družbi Janija (in ostalih prijateljev ), ki ga ta mesec čaka enaka usoda številke 5.
Žal je načrt dobesedno splaval po ledu, Denis, domačin in dober poznavalec Mure, me je dan pred akcijo obvestil, da je reka okovana v led, ki se mu je pridružil hud mraz z močnim vetrom, sledila je odpoved ozi.preložitev na toplejše dni.



Denisovo "slikovno" obvestilo

Ni mi preostalo kaj drugega kot da ostanem doma ter v krogu domačih "ovekovečim" lastni praznik.
Vsaj v eni stvari svojim najbližjim ne delam sivih las, izbrati primerno darilo za "našga starega" je povsem preprosta stvar, je nekoč izjavila odrasla hčerka in dodala, da je potrebno samo pogledati na njegova znamenita spiska želja, ki jih ima sestavljena za naslednja leta življenja.
Prvi spisek sestavljajo naslovi in avtorji knjig, ki bi jih rad videl v domači knjižnici, vsebina drugega pa je mešanica fotografske in športne opreme o kateri sanjam  ( tudi glasno) zadnja leta.



... iz prvega spiska ...



... kamera GoPro HD Hero 2 iz drugega spiska, Hollywood pazi se, prihaja Duka ...



... čeprav je zame edina in edinstvena umetnica gospa Narava, je že čas, da se civiliziram ...



... hčerkin večni smisel za humor ...



Zakrivljena palica v roki,
v šalčki pa malo kamilc,
in seksa bolj redki obroki
obdobja so novga znanilc.

Na palco se ti boš naslonil
in mislil boš na mladost,
na punce, ki si jih ljubil
bog ve, če jih blo je zadost.

Na starost začno se težave,
boleti začnejo kosti
in nič več ni redne prebave,
le čajčki pomagajo ti.




Pozor obvestilo!
Posredujem vabilo na 

 Koff - koroški outdoor film festival 

17. februarja v Mežici



Ostalo glej :








torek, 24. januar 2012

Pohorje ekspres





No, ekspresa ravno ni bilo, bolj čiha-puha, kot stari "hlapon", nič ne de, glavno da se miga in da je "vesele".
Sobotne poti po Z Pohorju nisem zastavil prezgodaj, dal sem razmeram na hribovskih cestah "priložnost", da se po petkovem sneženju uredijo, pa tudi tura ni bila zastavljena nič kaj velikopotezno, zgolj malo daljši sprehod čez smučišče Kaštivnik tja proti Ribniškemu in nazaj, do teme, pa kam pridem, pridem.



... čez Kaštivnik ...


... v pomanjkanju bližnjega ... seveda samo za fotografijo! ...






Čeprav na vrhu Kaštivnika ni bilo "gužve", vseeno to ni ravno kraj kjer se lahko skrijete pred množico, saj veste, nekdo vas opazuje : Spletna kamera smučišča !



... razgledi ..






... pogled z Male Kope - 1524 m ...


... vodi me bela pot ..


... pogled nazaj na smučišča Pungarta, v ozadju Velika Kopa - 1542 m ...


.. sam po parku se sprehajam ...



Pozno popoldan se je odhajajoče sonce le za trenutek pokazalo, vendar


ga je vse močnejši mrzli veter hitro pregnal z neba,



skupaj z njim pa tudi še zadnje smučarje.



Ob 16.30 uri so me na vrhu Male Kope še zadnjič ta dan obsijali žarki zahajajočega sonca, ki pa niso mogli več " premagati" sunkov mrzlega vetra. Pripravil sem si opremo za spust, premražene prste stlačil zopet v tople rokavice ( kdo pravi, da letos ni zime? ) in v dolgih zavojih, v samoti umirajočega dneva, odsmučal do vznožja smučišča Kaštivnik, kjer me je po 4 urah in pol potepanja pričakal "mali Francoz".
 Zadnje minute dnevne svetlobe so zadoščale za pospravljanje opreme v avto in za nekaj požirkov toplega čaja iz termovke. ( na tem mestu bi lahko reklamno zapisal ime določenega čaja, pa ne bom, ker mi je v zadnjih dneh koroška smučarska zvezdnica preveč stopila na žulj, vsaka stvar ima namreč svoje meje, mejduš, tudi lastniki "vijolčne krave" jih verjetno poznajo ! )



Po 38 km vožnje sem v topli domači savni, v glavi prevrtel film tega popoldneva, nekje v ozadju pa se je že oglašal tisti možic, ki ni nikoli zadovoljen in venomer sprašuje : "Kam pa jutri Duka?"


Slika ne "podpira" nadaljevanja zapisa, nastala je nekje v zadnjih dneh prejšnjega leta med avtorjevim "raztegovanjem" v okolici Mislinje. Raztegovanje pa je bilo podobno tudi to nedeljo.


Odgovor je možic dobil naslednji dan, v sončni nedelji, v Breški vasi  (Pirkdorf ) pod Peco.Tamkajšnje vzorno pripravljene proge za smučarski tek so že nekaj let priljubljeni cilj smučarjev tekačev iz obeh strani meje.





... edino za ta "divje" je menda malo premalo "štajga"...



... za nas "hlapone" pa je čisto dovolj, pa še popoldan, po službi in tudi pod žarometi se da "švicat"! ... 



... tudi "pospraviš" lahko koga, če hočeš ( seveda samo virtualno ) ...

Včasih me med mojimi samotnimi veslaškimi ali zimskimi potepanji naključni mimoidoči rahlo v skrbeh povprašajo : "A kar sami"?
Ne, nikoli nisem sam, vedno me na mojih poteh spremljajo "prijatelji", ki mi že nekaj let omogočajo aktivnosti, katerih izvajanje bi brez njih bilo ovirano ali celo nemogoče.
Včasih uporabljam trdega, včasih srednje mehkega ali pa še mehkejšega ... seveda govorim o modelih kolenskih opornic.


Z leve proti desni :
* model ST - super trdi, uporabljam ga za spuste pri turnem smučanju,
* model AS - mehkejši za alpsko smučanje,
* model ST - najmehkejši za smučarski tek.







 





petek, 13. januar 2012

Veslal po zemlji sem naši in pil nje prelesti ...

Župančičev Oton se verjetno od jeze "obrača v grobu", ker si njegov verz iz Dume "sposojamo" za  najrazličnejše namene; znana in času primerna je tista od Tomaža Šalamuna : "Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu"!


Zatorej mi veliki slovenski pesnik, dramatik in eden od štirih predstavnikov slovenske moderne, ne bi zameril poigravanja z njegovimi besedami, z namenom izraziti občuke, ki me spremljajo na veslaških potepanjih po severnih kotičkih Jadrana.

Tudi zadnjo januarsko soboto ni bilo nič drugače, ko sem v družbi Janija in Sandija iz Sesljanskega zaliva zaveslal pod strmimi skalami proti Devinskemu gradu.








Našo morsko pot smo tokrat zastavili proti izlivu Soče, točneje področju zadnjih 6 km te reke, ki predstavlja naravni rezervat ustje Soče.


V načrtu smo imeli "krožno" pot, zato smo pri odcepu za Tržič (Monfalcone), mesto in občina v Goriški pokrajini, v deželi Furlanija - Julijska krajina. Leži na obali Tržaškega zaliva in je pomembno industrijsko središče z ladjedelnico, tovarno letal, tekstila, kemikalij in z rafinerijo nafte.

... zaveslali proti tržiški ladjedelnici Fincantieri ...



... in se kot torpeda zapodili proti zasidrani velikanki, ki je verjetno doživljala svoj redni letni servis.


 Velikanka Carneval Breeze, ki so jo septembra 2011 splavili v tržiški ladjedelnici Fincantieri je dolga kar 306 metrov, široka 37 metrov, njena tonaža presega 130.000 ton, skupno pa je vredna preko 565 milijonov evrov.
Velikanka lahko sprejme 6.267 oseb, ima 1.845 kabin za potnike, 746 pa za člane posadke. Za zabavo otrok in mladih je poskrbljeno z bazenom s tobogani in z igralnicami, za starše pa so na voljo številni masažni bazeni in center za dobro počutje. Ladja  razpolaga tudi z gledališčem oz. kinodvorano.




Ker ni "nakazovala nobenih sovražnih namenov" smo jo pustili na miru (naj ji bo) ter zavili levo v zaliv
jadralskega kluba "La Vela",


v katerega se zliva voda iz kanala Brancolo, široke plovne poti, ki služi kot vodni vir za številne manjše namakalne kanale, s pomočjo katerih namakajo zemljo na ravnicah obale Tržaškega zaliva.


Vstop v kanal Brancolo.

Dobre 4 km veslanja proti rahlemu toku ...





... mimo stranskih kanalov, obraslih s topoli ...


... do točke kjer se je po naših predvidevanjih ( in pogledu na zemljevid ) kanal najbolj približal glavni strugi Soče.


Izvlekli smo čolne, potrdili našo lokacijo ( dobrih 500 m kopnega do Soče ), plovila naložili na transportne vozičke in .... "spredaj budalo, zadaj kotalo"! ... pot pod noge.


... v ozadju Julijci ...



V tem "poletnem" Januarju so na cestah poleg čudnih vozičkov bili tudi ostali udeleženci prometa, ... komaj smo jim ušli ob rob! ...






... pa smo se le prikotalili do nje, do Soče ! ..., kjer se na njenih zadnjih 6 km začne 




Naravni rezervat ustje Soče.

Pokrajina vzdolž zadnjega dela toka reke Soče se je skozi stoletja močno spreminjala, v glavnem zaradi nestanovitnosti poti, ki so jim vode sledile na poti do morja, in posledično možnosti izkoriščanja okoliških površin. Glavni rokav je bila najverjetneje stoletja dolgo Sdobba, kjer je tudi današnji izliv reke. Tako je bilo do leta 1896, ko se je zaradi poplav tok preusmeril v Quarantio, ki je bila do takrat kratek, ozek naravni vodotok, ki se je napajal iz arteškega izvira in je tekel bolj ali manj vzporedno s Sdobbo. Ko so v 30. letih prejšnjega stoletja izvajali melioracijska dela na sosednjih območjih so tok Soče spet preusmerili v Sdobbo; življenjske razmere, značilne za mokrišča, so omogočile naselitev tako selivkam in stalnim živalskim vrstam kot tudi zelo pomembnim rastlinskim vrstam.


Še pogled proti zasneženim gorskim vršacem, potem pa poiščemo primerni vstop v kanal Quarantio po katerem smo se odločili odveslati nazaj proti morju.



... pred nadaljevanjem pa moramo napolniti "žakl", ker noben ne stoji pokonci kadar je prazen ...



Janijev pasulj, neštajersko pivo, kako malo je potrebno, da sta Štajerca zadovoljna ..., ja, ja, priznam, tudi Korošec ni imel kaj proti!



... sonce se je nekje ob 14. uri odločilo, da je bilo za tisti dan zadosti toplotnega razvajanja ...


... zadnji metri Soče ...


... koliščarji ...


... ja res je, tudi z morja se ga vidi - kot na državnem grbu ...


.. a niso nekoč pisali o morskem psu v Tržaškem zalivu? ...


... veslal po zemlji sem naši in ...


... zaključil po 26 km na števcu !...


Opravljena pot




Vsi si želimo dolgo življenje, nihče pa noče biti star.