četrtek, 14. april 2011

Pisala so se 80 leta .........prejšnjega stoletja


Spomini zbledijo, zapisane besede in shranjene fotografije pa ostanejo kot pričevanja dni in dogodkov, ki smo jih živeli in k sreči preživeli.


Sodobne igračke in napravice "obudijo" stare posnetke (diapozitive) in s tem tudi spomine ,obraze in dogodke.
Bila so leta, ki smo jih živeli na REKAH

70 leta, začetki na Savinji, rešilni jopič sem si zašil sam!

Sosedje so konec tedna stavili : Planinčevi pa se tokrat zares selijo, vendar "katrca" se je vedno vračala nazaj na Koroško, vajo smo uspešno ponavljali skoraj vsaki vikend naslednjih 10 let !


Vsak prosti čas sem "skočil" vsaj do Savinje !
.... in njenega katarakta...

...z različnimi čolni...

...ob različnih vodostajih...
Družinica se je povečala za novo članico, otroško varstvo smo uredili kar v kajaku!

Kmalu sem spoznal še tretjo ljubezen svojega življenja : "Krasna si bistra hči planin...."!

...kjer se je vsak vikend "rolalo"...


...nekaj sem videl tam dol...



...tudi od te "penine"si lahko omamljen...

...le kakšen bo doskok...?

...telemark, itak....

...spomladanske tirolske reke so mi "nabile adrenalin v žile"...


... v  STENAH, ZASNEŽENIH GRAPAH IN GORAH



...jeti...!!!

....praskali po konglomeratu stolpov Meteore..
.

...predstavili svoj pevski talent,tam kjer nas ni nihče slišal (Vezi, Mac in moja kosmatost v Dolomitih)...


...vedno znova ob obisku Dolomitov izrazili spoštovanje domačim plezalnim mojstrom (v ozadju smer "Raz kortinskih veveric")...


Anza, moj dolgoletni prijatelj in sopotnik na mladostnih poteh,danes moj nepogrešljivi računalniški in morski svetovalec!



Anza, januarja v steni Raduhe,smer "Plate"
Stena Brenve ( Mont Blanc), v kateri sva leta 1983 preplezala smer "Major"

...v steni doživela vremenski preobrat (tudi ta anorak je nastal na domačem šivalnem stroju)...


 ...in v ZRAKU

...pred štartom...
...štart...





...v zraku...






...in v večini primerov ( na veselje domačih ) tudi varno pristali...

Po mnenju mnogih smo zapravljali čas, zdravje, denar, študijska leta, povzročali skrbi svojim najbližjim in to samo zato, da bi se dotaknili nekoristnega sveta !
in vendar

NON, JE NE REGRETTE RIEN



Edith Piaf
Ne, ne obžalujem ničesar

Moje življenje. To sem jaz.
Ne. Prav ničesar.
Ne. Ničesar ne obžalujem.
Niti dobrega, kar je bilo.
Niti slabega. Vseeno mi je.

Ne. Prav ničesar.
Ne. Ničesar ne obžalujem.
Plačano je, pregnano, pozabljeno.
Briga me za preteklost.
S svojimi spomini
sem zakurila ogenj.
Moje žalosti, moje radosti.
Ne potrebujem jih več.

Pregnala sem ljubezni
in vse njene tresljaje.
Pregnala za vedno.
Začenjam znova.

Ne. Prav ničesar.
Ne. Ničesar ne obžalujem.
Niti dobrega, kar je bilo.
Niti slabega. Vseeno mi je.

Ne. Prav ničesar.
Ne. Ničesar ne obžalujem.
Moje življenje, moja veselja
se danes začenjajo s Tabo.





sreda, 6. april 2011

Ponovno v sedlu

...ali vikend po mojem okusu.

Izola - Dragonja - Seča



 V soboto končno zopet okus po soli. Fantastično vreme, veselja ob ponovnih zaveslajih v morju mi ni skalila niti množica ljudi in pločevine na slovenski obali.


 Piran

... zadnji metri Dragonje...





Ljubljanica, reka sedmih imen

Najprej se na svojem prvem izviru pod Snežnikom imenuje  Trbuhovica, potem  Obrh, pa Stržen, Rak, Pivka, Unica, vse dokler v Močilniku pri Vrhniki, po dolgi poti po kraškem podzemlju, ne privre na svetlo kot Ljubljanica. Po dobrih štiridesetih kilometrih počasnega spusta, z  manj kot metrom padca čez Ljubljansko barje, se pri Podgradu pri Zalogu pridruži Savi.

33 let me je čakala,da jo znova obiščem, toliko let je namreč minilo odkar sem na njej leta 1978 naredil prve zaveslaje v zelenem poliesterskem kajaku pod budnim očesom kajakaškega mojstra Jošta Svetka.
V nedeljo sem dolg izpolnil in verjamem,da do naslednjega obiska ne bo minilio novih 30 let.